Neomajna neumrljiva volja,
močna hiša je tvoja.

Nestvarna v skalnatem hribovju
kjer se še kraguljem zavrti
šibana od neusmiljenih viharjev
v besnečih nevihtah kopana
zasuta z neštetimi želodi.

Med ponosnimi cipresami
oblakom kljubujoč
tudi tatom nudi zavetišče
v tišini samevajoča
na videz
neobčutljiva in vzvišena.

Ustvarjalni neumrljivi plamen,
zvesta hiša je tvoja.

Ponoči ko se nespečen
po njenem drobovju sprehajaš
škripajo njene kosti lesene
nekoč dehteče veje
pod tvojimi nemirnimi nogami.

Drhtijo, trepetajo
njene zardele stene
pod tvojim toplim dotikom
še vedno te nasladno objemajo
kot telo predane ženske.

Ljubeči neumrljivi duh,
dotrajana hiša je tvoja.

Včasih bi vseeno z njo ostal
ganjen z veličino njenega služenja.
In včasih bi se tudi skupaj z njo
v prah pogreznil.

suverena