Pozdravljena, hope, spet ena značilno tvojih, z zanimivim zornim kotom pripovedovanja in iskrenostjo, ki navdušuje.

Bi pa tokrat odstanila osrednji del:

Včasih pišem

tako velike besede,

da je papir prekratek,

preozeki za izliv,

ki na široko teče

in podira vse,

kar je pred njim

To se zgodi

le redkokdaj,

ampak se zgodi.

Zato pišem

raje kakor

v stolpcu,

nekarere besede

polne globine,

le nekatere

se včasih izkaže,

da so plitve,

da ne pokrijejo

globino struge.

Besedičim,

kar čutim,

kar vidim,

kar mislim,

da mislim

in na koncu končam

s praznim zaključkom,

ki ima v sebi preveč

besed,ki še kar naprej

tečejo in hitijo.

Na prazno cesto,

kjer ni nikogar,

da bi bral.

Kaj meniš? Lp,

Ana

Lepo pozdravjena Ana,

resnično se mi zdi, da je tako boljše, sama porabim preveč besed,

zato hvala ti za tvojo pomoč, sem jo vedno vesela. Ja, tvoja varianta

je veliko boljša. Počasi se učim.

Hvala ti, grem kar popravit.

Lep pozdrav,

Irena hope

Sladka pesem o pisanju in kisla o oženju v stolpce in grenka o branju. Bralec se zamisli, še toliko bolj, če tudi sam kaj piše. Čestitke,

Ana

Tudi Tebi Hvala Ana, me učiš pravega izražanja.

Vse lepo,

hope

Iskrene čestitke za Podčrtanko srce!

Hvala Ti, mi veliko pomenijo tvoje besede.

h o p e