zadnji čut
še dovolj časa imava, da se najdeva, a moja nestrpnost presega meje
s tem se boš morala sprijazniti, ljubezen zahteva, da govorim
nisem ti dorasel do kolen in nisem vreden tvojega pogleda
ljubezen terja svojo resnično naravo, kje, predlagaš, da se najdeva
zdaj nisva več v filmu, ljubezen je na tnalu, vse to je poezija
nikamor ne grem, sedim in čakam, neumnost! hodim okrog kot norec
če se me slučajno dotakne beseda, uar se čeča, uar se
zlomil se bom, pa sploh ne boš vedela
skočil bom sto metrov visoko, pa ne boš videla
zato se strinjam s tabo, ki praviš, ljubim te
Poslano:
25. 03. 2014 ob 07:29
Spremenjeno:
25. 03. 2014 ob 08:22
:)
Mi je všeč, morda bi le pri drugi ponovitvi glagol v besedni zvezi ljubezen terja spremenila, ker sicer pesmi ne gradiš na repeticijah. Kaj meniš?
Lp, Ana
hvala, Ana,
a sem raje spremenil prvo ponovitev.
lpS
;)
Pesem, v kateri gre za posrečeno mešanico monologa in (namišljenega) dialoga in potegne v kemijsko reakcijo, ki kar poka pred bralčevimi očmi. Čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: (simon)
- 25. 03. 2014 ob 04:48
- Prebrano 777 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 250.8
- Število ocen: 8