dnevi so izginjali v sliki

ki je iz svoje globine

odpošiljala en veliki ...

... nič. 

ta nič je imel nešteto

nemih krogov

ki so ga vsesavali vase

kot galaksija svoje planete.

sčasoma je ta nič

postal rešilni klic

migetajočim zvezdam,

ki so se vse bolj

prižigale v njegovi glavi.

hotele so mu

nekaj oznaniti,

toda ni jih razumel.

čutil je le

da je tema

njihovega sija

vse manj nepogrešljiva

tema brez katere zvezde

ne bi več bile zvezde.

nek odpuščajoč vrvež

se je mešal s tem

zvezdnatim nebom

skozi katerega je plul

in vedno znova izginjal

v krogih

ki so dišali po toplih nedrih

davno izgubljene Matere.

iz tega velikega niča

je kalil novo življenje

dokler se kot  On sam

ni odprl

neskončni svetlobi

in mu s plamenom prižgane sveče

odšel naproti.

Jure Drljepan (JUR)