Forum
- Datum objave:
18. 03. 2014 ob 23:25 - Spremljaj
- Število komentarjev: 3
- Piše: Jure Drljepan (JUR)
- Ostale teme tega avtorja
- Prebrano 776 krat
Prevod: Veliko Nič: Vida (Veliko Ništa)
Veliko Nič
dnevi so izginjali v sliki
ki je iz svoje globine
odpošiljala eno veliko
nič.
ta nič je imel nešteto
nemih krogov
ki so ga sesali vase
kot galaksija svoje planete.
Sčasoma je ta nič
postal rešilni klic
migetajočim zvezdam,
ki so se vse bolj
prižigale v njegovi glavi.
te so mu hotele
nekaj oznaniti,
toda on jih ni razumel.
Čutil je le
da je vse manj
nepogrešljiva tema
njihovega sijaja
tema brez katere zvezde
ne bi več bile zvezde.
nek odpuščajoč vrvež
se je mešal s tem
zvezdnatim nebom
skoz katerega je plul
in vedno znova izginjal
v krogih
ki so dišali po toplih nedrih
davno izgubljene Matere.
iz tega velikega niča
je kalil novo življenje
dokler se kot osebno On
ni odprl
neskončni svetlobi
in mu s plamenom prižgane sveče
odšel naproti
Poslano:
18. 03. 2014 ob 23:26
Spremenjeno:
18. 03. 2014 ob 23:31
Link:
http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/88707/veliko_nista
Original:
VELIKO NIŠTA
dani su nestajali u slici
koja je iz svoje dubine
odašiljala jedno veliko…
… ništa.
taj ništa je imao bezbroj
nijemih krugova
koji su ga usisavali
kao galaksija svoje planete.
vremenom je taj ništa
postao spasonosni zov
žmirkajućim zvijezdama
koje su se sve više
palile u njegovoj glavi.
one su mu htjele
nešto obznaniti
ali on ih nije razumio.
osjećao je samo
kako je sve manje
neophodna tamnina
njihovog sjaja
tamnina bez koje zvijezde
ne bi bile više zvijezde.
neko opraštajuće komešanje
miješalo se s tim
zvjezdanim nebom
kroz koje je plovio
i uvijek ispočetka nestajao
u krugovima
koji su mirisali na topla njedra
davno izgubljene Majke.
iz tog velikog ništa
nicao je novim životom
dok se kao sam On
nije otvorio
beskonačnom svjetlu
i plamenom zapaljene svijeće
krenuo prema njemu
(nekaj skladenjskih popravkov kot ponavadi:), JUR
Veliki Nič
dnevi so izginjali v sliki
ki je iz svoje globine
odpošiljala en veliki ...
... nič.
ta nič je imel nešteto
nemih krogov
ki so ga vsesavali vase
kot galaksija svoje planete.
Sčasoma je ta nič
postal rešilni klic
migetajočim zvezdam,
ki so se vse bolj
prižigale v njegovi glavi.
hotele so mu
nekaj oznaniti,
toda ni jih razumel.
Čutil je le
da je tema
njihovega sija
vse manj nepogrešljiva
tema brez katere zvezde
ne bi več bile zvezde.
nek odpuščajoč vrvež
se je mešal s tem
zvezdnatim nebom
skozi katerega je plul
in vedno znova izginjal
v krogih
ki so dišali po toplih nedrih
davno izgubljene Matere.
iz tega velikega niča
je kalil novo življenje
dokler se kot On sam
ni odprl
neskončni svetlobi
in mu s plamenom prižgane sveče
odšel naproti
Hvala Lidija
Se priporočam še naprej.
Lep pozdrav1
JUR
Komentiranje je zaprto!