Boliš s praznino usahle duše,
kakor izpraznjen vrč si
poln obupa,
kot knjiga brez vsebine,
v njej prhli listi,
nekoč vsi beli, čisti.
Boliš in tvoja topa bolečina
ne vzdrami več, kakor nekoč,
ujetega spomina…
Tvoja praznina v žilah se preliva.
Ti mrtva si vse bolj – a jaz sem – živa.
Boliš in še ne čutiš bolečino,
ko ti kot rak zaleze se v lobanjo
in vrta v prazno, vrta vrta vanjo,
dokler ne izprazni sleherno praznino.
Strmim v to, kar sem nekoč ljubila.
Tako je malo, v dlan bi te shranila
pa nimam te moči, ne volje…
In bolje je tako… res, bolje!
Saj nisem nič, nič izgubila!