Kava
Ob čakanju na kavo v bližnjem lokalu
se mi misli ustavijo pri
hirajočih afriških otrocih z
muhami v očeh, ki z napihnjenimi trebuhi
in žalostnimi srci čakajo na
požirek vode, ni pomembno, če umazane.
Ali jočejo, me prešine,
ali jočejo od žeje preden zaspijo,
ali jim je suša ukradla tudi solze?
Apokaliptično mi razpada trdno zgrajena vest.
Počasi in boleče razžira vse kotičke morale,
ker se mi ob misli na presušene otroke
hudobno, ampak res hudobno,
vsiljuje nesprejemljiva natakarjeva poteza,
da mi na mizo prinese kavo s smetano,
namesto z mlekom.
Zelo mi je všeč razmišljanje v tej pesmi, kruto, a hkrati tako resnično. Kolikokrat, ko pijemo (ne samo kavo) resnično pomislimo na afriške in tudi druge revne otroke, ki bi pili celo umazano vodo, če je treba. Všeč mi je tudi spraševanje o človekovi morali, kako se radi pritožujemo, če dobimo napačno kavo v kavarni, medtem ko afriški otroci komajda dobijo vodo, ki je nujna življenska tekočina in še posebej je močen verz, kjer se sprašuješ, ali ti otroci jočejo ob večerih, ali še sploh kaj čutijo ali so že obupali nad jokanjem in niti solz več ne premorejo. Pesem, ki spodbudi bralca k nadaljnemu razmišljanju in sili k ponovnemu branju.
Čestitke iz moje strani,
Lp, Shadyyy
Tudi meni je zanimiva. Razmislila bi o teh dveh verzih:
Apokaliptično mi razpada trdno zgrajena vest.
in
Vest mi razpada.
Mislim, da bi bilo boljše v enem primeru zamenjati glagol, da se ne ponovi, ker tudi sicer pesem ne temelji na repeticijah. Kaj meniš?
Lp, Ana
Jaz sem si upal popraviti tako, da sem prvi verz zbrisal in ga kopiral namesto "vest mi razpada", saj se mi zdi, da ni treba dvakrat ponoviti tega in tako pesem bolje teče od začetka do konca. To je samo moj predlog, seveda pa lahko narediš po svoje. :)
Ob čakanju na kavo v bližnjem lokalu
se mi misli ustavijo pri
hirajočih afriških otrocih z
muhami v očeh, ki z napihnjenimi trebuhi
in žalostnimi srci čakajo na
požirek vode, ni pomembno, če umazane.
Ali jočejo, me prešine,
ali jočejo od žeje preden zaspijo,
ali jim je suša ukradla tudi solze?
Apokaliptično mi razpada trdno zgrajena vest.
Počasi in boleče razžira vse kotičke morale,
ker se mi ob misli na presušene otroke
hudobno, ampak res hudobno,
vsiljuje nesprejemljiva natakarjeva poteza,
da mi na mizo prinese kavo s smetano,
namesto z mlekom.
Lp
Tudi jaz sem bila sprva skeptična glede prvega verza. Potem sem se odločila, da ga vseeno obdržim, ker sem želela poudariti, kako vseskozi, skozi celotno pesem nekaj trka na vest subjektu. Mi je pa všeč zamisel, ker se mogoče res preveč ponavlja to razpadanje. Bom upoštevala nasvet, hvala Ana in shadyyy!
Lep pozdrav,
Anja
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Anja G.
- 14. 03. 2014 ob 18:30
- Prebrano 918 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 130.29