Spokojna sobota, noč vstaja počasi,
lepljivo gost mrak se potika po vasi,
med hiše kipi oster vonj po melasi,
ko z britofa tiho vzleti netopir.
Kraj hiše pristane na veji drevesa,
peruti pospravlja in kôžuh otresa,
še hip preden se spremeni v krvosesa,
trenutek zatem v krošnji čaka vampir.

Pri oknu dekle ob poslednji si uri
lase razčesava in s trskami kuri,
a stvor v svoji kruto morilski naturi
v njej vidi le sveže krvavi izvir.
Z neznansko lahkoto spusti rogovilo,
v prhútu spusti se na okensko krilo,
ko zlo v tem obličju je v sobo vstopilo,
obraz njen postane ves bel, kot papir.

Od žeje vampir se z dekletom ne moti,
ne sluti moči v bledo bosi brhkoti,
zagrize v njen vrat v razburljivi pohoti,
ob vsakem požirku ga stresa nemir.
Zato ne zave se lesene ostrine,
ko iver v njegov prsni koš se zarine,
zarjove od bridkosti in bolečine,
plamtèč zagori, spremeni se v drobir.

Na tleh sredi izbe le siv krog pepela,
kjer deva negibno je vdilj krvavela,
pošast ji življenje je spila docela,
nikoli ne bo oživel več gejzir.
Naenkrat mladenka v grozljivem trzaju,
s čeljustjo razpre golt v slabotnem ječaju,
nenadoma vstane v okornem tresljaju,
v priprtih očeh vre vampirski prezir!

ficra_zom