Listi so neskončno jezni,

zdaj vsaki stvari dal bom dušo:

čevlju, steni, mizi leseni,

še trhli krsti, ki je že pod rušo.

Včasih, ko odjadram skozi svet

se zdi da drevje moj korak posluša,

zaman iskal pravih bi besed,

resnica za vse to je gluha.

A čutim sivo cesto, ki bolšči,

njen siv pogled v ta sivi dan

in to nebo, ki v sivem spi,

da zdi se svet še bolj zaspan.

Še taka sila zdaj me ne premakne!

Ni življenje razuzdano praznovanje,

ni fortuna, ki se zmeraj ti izmakne,

je le tiho čeznebesno valovanje.

                                       SEPT. 1996

Matej Krevs