Jutra
Preden vstanem,
umrem
v lastnem naročju praznih skrbi.
Ležijo v kavnih usedlinah jutra,
ki ga pripraviš s skrbjo hladnega
zdravnika.
V rjuhah pustim kvadrate in kroge,
ki rišejo nedosegljive metafore,
da se lahko prepustim tvojim besedam,
ki nalagajo tolažbe čez tožbe
in ubijajo nežne črke,
ki ne prenesejo niti
tvojega pogleda.
Preden vstanem,
umrem,
da lahko živiva.
zelo, zelo dobra pesem.
Preden vstanem,
umrem,
da lahko živiva. (kaj če bi kar tu zaključila?) nočem preveč posegati v pesem, ki je sicer zelo lepa. Samo moje mnenje.:)
lp, Essentia
Hvala ...:)
Ideja ni slaba (zaključek sem namreč res dopisala naknadno), ampak potem bi morala verjetno spremeniti naslov ... bom razmislila :D
LP, Shadow
Hmm...je tako bolje? :)
Poslano:
28. 02. 2014 ob 20:43
Spremenjeno:
28. 02. 2014 ob 20:44
o, super! Všeč mi je. In ta naslov prav sede.
lp, essentia
urednica
Poslano:
28. 02. 2014 ob 21:33
Spremenjeno:
02. 03. 2014 ob 00:28
Pesem, ki (z obvezno jutranjo kavo) na drugačen način secira jutra in dvojino, v kateri del ednine odmre, se raztopi, da bi lahko preživel v prižetosti z drugo (najbrž tudi podobno prilagojeno) ednino. Čestitke,
Ana
Hvala za podčrtanko :)
Lp, Shadow
Poslano:
01. 03. 2014 ob 22:46
Spremenjeno:
02. 03. 2014 ob 11:54
Pa res ...;)
Hvala, Shadow
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Helena Zemljič (MalaSenca) (urednica)
- 28. 02. 2014 ob 12:51
- Prebrano 1130 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 273.65
- Število ocen: 7