Moj stih...
Moj stih ne mara več besed,
rad pel bi le še srčne vzdihe;
pisati, pisati spet in spet,
zakaj, čemu te plitke stihe?
Zakaj me je usoda zvila,
da sem sploh sedel na to klop
in z nekaj verzi, vkapljic črnila
naj izpovedal življensko bi pot?
Morda pa srce še meni neznane,
silne nekoč odkrije globine,
takrat čisto nova pesem nastane
in Večnost bo njeno nesmrtno ime!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krevs
- 07. 03. 2014 ob 15:29
- Prebrano 719 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 213.76
