(V polsnu se približam morju.

 Razmišljam, o čem bi se pogovarjala Marko Pavček

in Srečko Kosovel, če bi lahko šla na pivo.

Pred petdesetimi leti je bila nostalgija stvar sedanjosti;

kakor pri starih Grkih, ki niso poznali smrti. John Lennon je

bil še živ in Amerika nam je šla zato manj na živce.

Hkrati se spomnim na Bennovo razpravo o moderni liriki in na to,

da si oboževal reševanje križank. 8 črk, navpično: nekdo, ki te pogreša.

Verjetno mi bo nekoč uspelo po pomoti napisati pesem,

ki bo sestavljena iz besed drugih pesmi. Na novo izumljeni

postmodernizem bi morali imenovati »dajte nam že mir z oznakami«.

Mislim, da ljudje v romantiki niso dobro vedeli, da so v romantiki

in kaj to zanje pomeni. Preden so se zavedli, jih je že povozil realizem.

Nobeno obdobje ni doživeto, samo preživeto.

Na živce mi gre, da ne znam prepoznavati ozvezdij. Mogoče zato,

ker se pri nas nikoli ne vidi neba, zaduši ga vijoličasta smrdljiva koprena.

Ko bom velika, bom živela na barki in lovila ribe kakor Hemingwayev starec,

čeprav mi ga je malo žal. Hemingwaya. Pa tudi starca.

Zakaj se reče kritiki "kritika" in ne pohvala? Vsak, ki postavi na ogled

delček svoje notranjost, je pogumen. Mogoče tudi čisto malo nor.

V snu postanem morje. Rohnim, šumim in se tiho pretakam čez rob sveta.)

Veronika Šoster