Moški, čigar dotike sem spretno skrivala pod kožo,

me prosi, naj se malo umirim in naj ga raje kar pozabim,

češ, da je hotel narediti name le simpatičen, povprečno dober vtis.

Zdaj ga čaka obetaven posel.

Svoj ugled bo zlahka razprodal za najmanj petsto stiskov rok,

s katerimi ga bodo – brezmadeženega –počastili

in mu zaželeli še veliko ustvarjalnih, srečnih let.

Drugi me – ker me tako zelo spoštuje –

z olajšanjem postavi na razstavo v svojo klet, kjer se na mnogih,

v starih časih sila uporabnih stvarcah, nabira prah,

ki pa ni tako zelo moteč.

Odslužene, brez leska, s plemenito patino na površini,

gredo – baje - za med, če ne še zdaj, pa kdaj kasneje,

ko bodo sladke sanjarije dobrodošle k pičli pokojnini. 

Tretji me še vedno svetohlinsko občuduje le od daleč,  

brez komentarja - tipkanje je prenaporno -

seveda le, če je na fotki moj nasmeh,

kaj več pač Facebook ne ponuja.

Četrti bi mi dal vse: vrtalnik, žeblje, sekire in vijake,

organiziral bi celo odvoz smeti, a le na črno, brez poštempljanega računa.

Peti bi zelo rad plesal, pa ga moti švic.

Z mano, namreč, se ne da narahlo, preveč zagrabim,

zaženem se v predolg korak;

za povrh imam za ritem zelo našpičena ušesa

in sem prehitra, ko izven utečenega programa – najmanj trikrat! - še poskočim vmes.

Šestemu v naročje zlezem in – kot pridna punčka - skrčeno poslušam o tegobah  

vseh nesrečnih, a do groba poročenih  mož.

Izpodbijam argumente, dregam, tehtam, barantam,

podtikam poduhovljene nasvete, vmes ga, za sprostitev, malo požgečkam …

Na koncu zmenka se, oba izmučena od vseh modrosti,

razideva z vodenimi pogledi, brez dotikov, brez besed.

Sedmi, zakrknjen samec, mi dobrohotno podari nasvet,

naj svoje drzno rdeče kodre prebarvam v bolj prijazno rjavo,

ker s svojim šavjem prave  moške že od daleč preplašim.

Osmi naj mi ne zameri, da ga v tej pesmi pesnitvi ni.

Čaj, ki ga je skuhal zame in ga poslal po pošti, ker sem prehlajena,

se je že preveč shladil in nima več zdravilnega učinka.

Mi pravi terapevtka  - zelo zaupno mi na dušo položi –

da pikrost, ki jo skrivam v žepih pošvedranih hlač,

vodi le do neuspešnih zmenkov - še bolj na slepo, kot doslej.   

Zame bo vsekakor bolje, da zaključim tale svoj seznam

in ob prebliskih podrobne samoanalize

končno stresem iz riti vse, kar me še vedno grize.

Ignis