Novembra smo, že leto se izteka.

Spomin slabi, a iz tega leta išče

še kakšen dan, ko je kot mrzla reka-

navdih, deroč skoz dušo in srce

poruval vsak zlog in sleherni bil verz

je smrt in rojstvo tega  kar čutim,

kar zdaj v meni mre. Ah, še mlad,

a kakor tu par golih brez se v vetru maje

navajen sem že sunkov ostrih in duša

se privadila je kletve in gluha

je za vse; četudi usoda da trpljenje mi

in dodeli še 1000 grenkih dni,

skoz čustva moja le brezbrižnost pada,

na srce je legla, ki počiva in molči.

                                                 NOV. 1995

Matej Krevs