Z brega sem te gledal,

mrzla reka,

ko si med kodri gnetla misel.

In sem ostal,

dokler prek zrkla ni ugasnila veka

in je izginil še poslednji smisel.

Z brega sem te videl,

hladna reka,

namakal vate stih balade

in sem odkril,

da v tebi našel bom zaklade,

ko bitje iz srca odteka.

Od tukaj je lepota

neminljiva,

rojena, da me vzame k sebi.

In sem izlil se vanjo,

ko bila je še ranljiva

kot pesem, ki sem pel jo tebi.

Martina Pavlin-Essentia