Pišem najboljšo pesem doslej

z gnusom zavračam

izkrivljenost izrečene resnice.

Slabost povzročena  z osladnimi besedami

dviga kislino,

grenkoba ubija željo

za še eno burlesko.

Spoštovani,

da Vi, prav Vi

ki sedite zleknjeni v praznino,

Vi ki dekadentno stremite v isto neumnost

ki sem jo izdavila Vam navkljub.

Moja ognjevita zgovornost

in Vaše odobravanje

spoj nepredstavljive neumnosti.

Ne, ne jezite se name.

Vaša jeza je moja zmaga.

Zaploskajte pred koncem,

preprečite mi poskus uboja

nedolžnosti nerojenega dojenčka.

Smehljate se,

izdaja Vas cigaretni dim

nemir grozi uvelim ustnicam.

Sovražite me

prav tako kot ste me ljubili

v temi lastne krivde.

Morda sem izbrala brezupnost.

Mogoče je samota le utvara.

Mogoče bi vseeno morala oditi?

Kam?

Od kod vam pravica, da me sprašujete, prav Vi.

Ali ne veste?

Vam sem poklonila čas

v nočeh, ko ste šteli vzdihe.

Tisto jutro ste me ljubili.

... Katero?

Ne sprašujte, tisto ...

Mogoče nisem

napisala najboljše pesmi doslej,

vendar, napisala sem Vas.

Se ne prepoznate?

Sprašujete se, ...

od kod spoštovanje ...

Zakaj '' Vi''.

Spoštujem Vas

ker ste prebudili nasmeh

v sivini zore.

To je povsem dovolj, da trajate.

Uvlekli ste se z rokami v moje prsi

in vzeli mene ...

Da, Vi,

prav Vi, ki sedite zleknjeni v praznino.

Milan Novak