Kot zidovi smo. Polni nenavadnih oblik in prask.

kot slike izobešene v izložbi smo

ujeti v skrivnosti teme in luči in reklamnih napisov. V naših obrazih

zaprtih prostorov in dolgih ozkih hodnikov.

So šepetanja padajočih barv jeseni in zime in pomlad in poletje

in mesta in hiše in domovanje toplih besed.Tja pojdem.

In stopim k oknu in je nedelja,

je čas

kot poljub nepoljubljen

In na vsaki sliki je nekdo poznan

in gleda stran. Kot pozabljeni španski jezdeci

smo sredi dolgih ulic in okrog nas nepoznani

opazovalci nemih ust in nenavadnih gibov telesa. Izpisovalec modrine sem

v tvojih očeh nebo. Jata ptic potuje

nad našimi glavami in v meni kamniti jezdeci

in pozabljena gnezda ptic visoko v strehah

tam zgoraj sonce. Vsak dan in teden in mesec in leto

in vino in topel kruh iz peči in kup suhih sliv

in sveže prepleskani hodniki velikih mestnih bolnic in vsi virkuški konji

 in bizatinski slikarji in oblikovalci

mozaikov kitajskega gledališča senc vseh dopoldanskih in popoldanskih ulic

polnih veselih Parižank in Berličank in bučnih alpavzov japonskih turistov

in dunajski valček. Bolero in violina in stare tramvajske poti in spomini,

kot prvo preštevanje hišnih številk, kot telefonske govorilnice

 na kovance z razbitimi okni in vrati.

Tja pojdem.

Z jabolčnim zavitkom in s kozarcem vročega mleka in smejal se bom.

Kot sivolasi starci, ki v parkih drobijo kruh golobom, potem zaspijo.

Odprtih ust zevajo v nebo. morda spuščajo dušo.

Tja pojdem.In kažipoti so lahko samo tvoji poljubi.

Kot grafiti na pravkar očiščenem pročelju visokih in pomebnih

hiš polnih časopisnih izrezkov in v kupe zvezanih neprodanih revij

in jih prebiram, kot zgodbe iz vseh podnajemniških sob

tvojih in mojih peščenih gradov in iz ulic

tvojih in mojih mest.

Tja pojdeva.

pirantri