kamenček v srcu zraste v kamen

trde stene pozabijo na rože

samotne poze drobijo tišino

sem tih in dober

sem del drevesa 1000 let že starega 

del poti iz rimskih časov

včeraj tihožitje

danes tihožitje

jutri tihožitje 

za vedno

čas trga delce 

kruši kamen v kip

ko veter odnaša 

veter hladi

že zdavnaj zmrzjeno srce

ohladi na absolutno ničlo

roka bi rada objela

(pa če tudi drevo zrak ali nič)

(a) roka mi odpade 

kar ostane je kamen

in ponos

Danijel V.