IZGINJAJOČA

 

Poglej, zdaj sonce noro že zahaja
in mrtva pada v blato tista rima,
ki je imela smisel. Zdaj ga nima.
Jesenska noč počasi se razkraja.
 
V podrti svet odhaja pesem stara,
pogled pa tiho melodijo išče.
A vidi požganino le, strnišče ...
Kako naj spet sonetu blišč pričara?
 
Vem, ritma ne poznaš te melodije;
ne slišiš not glasu, ker več ne poje.
Dokler te bleda luna ne obsije,
 
ne potrebuješ več besede moje.
Zdaj bela, mrzla reka tja se vije,
molče izginja steza čez osoje ...
 
 
 

(kočijaž & ficra_zom)

Lidija Brezavšček - kočijaž

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
12. 02. 2014 ob 22:55

Zastavica

Martina Pavlin-Essentia

Poslano:
13. 02. 2014 ob 07:07

wau! super!

Zastavica

Peter Rezman Perorez

Poslano:
14. 02. 2014 ob 20:20

Moram priznati, da se tej pesni vsebinsko pozna dvojno avtorstvo, saj precej uhaja v dve smeri. ali pa se samo meni tako zdi?

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
14. 02. 2014 ob 20:36

Ja, Peter. Če se zdi, bo kar nekaj na tem :)))

Sonet sem objavila predvsem zato, da bi še koga vzpodbudili, naj pokuka v našo novo delavnico. :)

  Lp, lidija

 

Zastavica

Peter Rezman Perorez

Poslano:
14. 02. 2014 ob 20:52

Jasngapazatokomentiral... :))

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
15. 02. 2014 ob 16:08

Fajn, da imamo skupne cilje :)))


Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Lidija Brezavšček - kočijaž
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)

Pesmi

  • 12. 02. 2014 ob 22:54
  • Prebrano 934 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 325
  • Število ocen: 9

Zastavica