Veseljaška druščina se užitkom predaja

na maškaradi nekega samotnega kraja.

Dvorana polna prestrašenih postav je,

močno jih skrbi za njihovo zdravje.

Fantastične maske; kontroverzno bleščeče,

odeti v črnino, kot da ne bi bilo rdeče.

Vse izbrane od zblaznelega kneza,

katerega obleka baročno se razteza.

Postave sprejemajo nase barve sedmih sob,

vijejo se, kot bi tekale galop.

Orkester igra nenavadno godbo,

stopinje odmevajo poslednjo sodbo.

V žametni dvorani ebenovinasta ura bije,

za trenutek vse obstane, le tiktakanje se čuje.

Ko naposled udarci ure izzvenijo,

sanjske postave znova zaživijo.

Vrtijo se sem in tja, godba igra glasneje,

vsak zase vehementno pleše, vsak se zase smeje.

Svetloba iz mnogobarvnih oken jih obliva,

črna noč bledi ter postaja pusto siva.

A v najzahodnejšo sobo si nihče ne upa,

polna je skrivnosti in polna tudi strupa.

Temnina žametnih zastorov strah jim vzbuja,

luna čez krvavo rdeča okna vsa močnejša se prebuja.

V drugih sobah mrzlično utripa srce življenja,

dokler ura ne odbije polnočnega zvonjenja.

Godba se ustavi, narezpoloženje spet vse zajema,

čakajo dvanajst udarcev zvonca, žalost jih izžema.

Potopljeni v tišino opazijo maskirano pojavo,

od glave do nog odeta v snežno belo je opravo.

Po nenavadnosti prekosila, kar najnenavadnejše je bilo,

celo meje prestopila, ki jih veličanstvo je začrtalo.

Visoke in suhe postave, ovita v mrtvaški prt,

je maska skrivala obraz, bled kot sama smrt.

Široke obrazne poteze in prt, s krvjo poškropljen,

s škrlatno strahoto bila je zaznamovana navzven.

Tedaj knez zagleda to strašno podobo,

ki se slovesno premikala v zadnjo je sobo.

Presenečen obstane, se zrdzne in trepeta,

nato pa jezen in prestrašen končno vprašanje da.

Kdo si upa? s hripavim glasom vpraša,

Kdo me s to bogokletno šalo prekaša?

Zagrabite ga in strgajte mu masko z obraza,

da vidimo, koga zjutraj čaka smrti ekstaza!

A maska je vsej družbi nek čudni strah vlila

in ko se preko barvnih sob k knezu je vila,

ni bilo nikogar, ki roko bi stegnil in jo prijel,

njen odmerjen rafal korakov pa je še kar donel.

Knez, skoraj blazen zaradi svojega sramu in srda,

vzame bodalo, odločen, da zdaj šlo bo zgrda.

Strašna podoba se knezu približa in se ustavi,

zasliši se predirljiv krik, knez obleži v mlaki krvavi.

Tedaj skoči množica v črno sobo in na masko plane,

potem pa v nepopisni grozi brez diha obstane.

Maska nikakršne oprijemljive oblike ne skriva,

v strahu spoznajo, da Rdeča smrt med njimi prebiva.

Ponoči se je kakor tat priplazila v dvorano

in vsakemu veseljaku zadala smrtno je rano.

Eden za drugim so se na prekrvavljena tla zgrudili,

ni bilo več veseljačenja, ki prej so ga čutili.

Tudi življenje ebenovinaste ure se je ustavilo.

Odmevanje stopinj se je onegavilo.

In plamena na trinožnikih sta ugasnila.

In Rdeča smrt si je oblast izborila.

shadyyy