kal

v roke se vzemi žalost

ne napadaj nadebudnih

besede jim teko iz grla kot žlobudravčki

tisti jasni gorski potočki

in smeh jim poskakuje po trebuščkih

in navihanost v jasnih očeh

brez mrenastih kopren

na mojo ramo skoči

kot garjav sokol

jaz se te ne bojim

 

obesi se v prazno obup

ali vsaj name

ki te lahko glodam

in prizanesi širokim zamahom

neveščih ročic

ki ne ujamejo svetlobnih zajčkov

na steni

za katero še ne vedo

da je bila sezidana da bi delila

 

zamisli se smrt

vseprisotni Nič

ali daj temo za pesem meni

lahko te pišem če želiš

in počakaj preden skočiš pod veke

kobacajčkov

ki še ne sledijo lastnim nogicam

 

zadrži se prekleti svet

odrasti

meči bakle pod noge meni

lahko te še malo preskakujem in mirim

in pusti pri miru

mladičke

 

in nerojene

 

 

Lidija Brezavšček - kočijaž

Andrejka

Poslano:
30. 01. 2014 ob 12:04
Spremenjeno:
31. 01. 2014 ob 22:37

Žalost, obup, smrt in prekleti svet ... in klic po mladičkih, nepotvorjenih in kaljivih ... tako pretanjeno in iskreno povedano, z močjo prepričljivih besed, da te potegne notri. Bravo, Lidija.

Lp A

Zastavica

Jupiter! Silvana Orel Kos

Poslano:
31. 01. 2014 ob 08:23
Spremenjeno:
31. 01. 2014 ob 22:37

Pesem o soočanju s tegobami in obrambnimi mehanizmi ega, ki mu manjka še nekaj uvida ali let do suverenega položaja lirskega subjekta, ki je telesno in duševno okrepljen, da se z enim očesom in roko posveča skrbi za nadebudne mladičke, z drugim očesom in roko pa daje možnost  nezrelim čustvom, da se uspešno preoblikujejo. Spodbudna in kritična pesem, ki jo lahko tako interpretiramo, da osebna nezrelost kumulativno (skozi pesem in iz roda v rod) prispeva k prekletstvu nezrelega sveta. Lirski subjekt se daje in odpira  - brez občutka, da se za dobrobit drugih ali drugačnega mora žrtvovati.  Dobro stopnjevanje napetosti in preoblikovanje perspektiv od naslova do zadnje besede. Čestitam,

Jupiter!

Zastavica

÷

÷

Poslano:
31. 01. 2014 ob 10:22
Spremenjeno:
31. 01. 2014 ob 10:47

res mučeništvena, pesem, ki se sama prežveči. ego ostaja, kljub odsevanju smo sliko le malo oglednili ... puh v zraku do zrcala ostaja kot kristalni sloj podoblačja, na planetu zemlja. Ne namigujem, da bi bilo potrebno prepovedati črpanje nafte.

lp-

jungovski material - zamaknjenosti so izklučno notranji impulzi spožajoče razpravne točke kot mesta, polja (in koprene, kot lahko vidimo) hiha > hija; srečanja s samim seboj.

odličen pladen za pesniške glave, kotalke brez oči, drive in - tako bi dodal oznake tej psiho-socio kuglici.

lep dan - ker sneži

(sneg in ne pamet)

obetavno povrprečen nadpovprečen poskus presežka ... (samega sebe/ ali česa že; do sebe ? kot pesnika, snovalca in pisalca besedja)

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
31. 01. 2014 ob 21:11
Spremenjeno:
01. 02. 2014 ob 11:48

?

Jure, nič te ne štekam, sem taka, bolj preprosta punca, veš ;) Ali lahko napišeš tako, da bom iz teksta razbrala kritiko, ki mi gre?

:)


LP, lidija

Zastavica

÷

÷

Poslano:
01. 02. 2014 ob 04:42
Spremenjeno:
02. 02. 2014 ob 18:26

ni kritika, opis je.

sistemi niso preprosti . pre prost sem sam, velja? govori človek za vsakega, velja?

razmeroma dober poskus sorodstvenega dvoglasja. res smo povezani s krvjo in res se zadrga odpira po tem ključu, osebek pa je v času telesa avtonom in poskusi prevpijanja so kar vesoljsko početje. - poezija je lepota stvarstva, ostalo je pa tudi poezija, le da si ji tako samo reče in je ostalo zato, tako.

Moj namen ni kritika, pesmi, ne tebe, še manj.

pogledi na pogovor s pesmijo tu na pesem si so kar ostri in če sem pošten ; nepošteni, še prav posebaj me čudi steklina, ki jo uredniki anticipirajo!

lp, lidija, pesem je pa super, (tako na pogled in povšinski posluh, se pravi samo šum)

prej sem govoril o umetniškem delu, (k)stvaritvi - če rečem

abracadabra

in naj dodam pa resno kritiko:

družba je odraz tega, kakšne pesnike podpira, kako jih razume, kako jih ne - glavni problem je pa to kako oni sebe ne, in politika je ta somatiziran psihotični moment vsakega pesnika, ki čuti odgovornost do bralca, ne prepoznavajoč, da je vedno prvi in edini bralec on on. Naprej šele - so ostali: pisci in prepisovalci; tisti bralci. o katerih se mi zdi, de se tu gre "slepe miši" - z vsem spoštovanjem. Mast in šmir, cel špalir, da ne rečem kupleraj, ko pesniki dejansko upravljajo roke, ki se praskajo po čelu in v poskusu za zdravjem najdejo cepivo anti hiv, ki se retrogardno izkaže kot vir, primarnega klica, nekje v davnini zmešanih štren prevajanja resnic in predvsem zablod psihotopičnih človečnjakov, kar pesniki so enkrat, ko si dovolijo, da jim drugi rečejo, dober dan pesnik! Takrat - slediš --- je treba človeka na gobec in potem vprašati, zakaj me boš vprašal, zakaj si me na pič..?

- vse besede so na mestu

to je kritika, sesuti osebo je prelahko. in prepoceni, prazno.

Zastavica

Jupiter! Silvana Orel Kos

Poslano:
01. 02. 2014 ob 07:42
Spremenjeno:
01. 02. 2014 ob 11:48

Jure, tudi jaz ne razumem. Če se pogovarjaš s konkretno pesmijo, gre za precej intimen pogovor, ob katerem ostajam nekje na drugi strani za plankami. Žal. Želim ti lep dan,

Jupi


Zastavica

÷

÷

Poslano:
01. 02. 2014 ob 07:43
Spremenjeno:
01. 02. 2014 ob 10:10

žal, lep dan

odrt kot intima vseh bitij, sneg, megla, klorofil je daleč spredaj, ((vidim da ne vidim, plašnice)

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
01. 02. 2014 ob 20:57

hvala za pojasnilo, Jure, ampak žal mi še vedno ni nič jasno. Bi poskusil s preprostejšim jezikom?


Pesem ni noben poskus prikazovanja resnice. Je pač krik stanja nekega osebka ob konkretnem dogajanju. Osebek in dogajanje sta lahko imagitorna ali pa obstoječa. Pesem pa samo pesem, če pesem je.

  LP, lidija

Zastavica

÷

÷

Poslano:
02. 02. 2014 ob 10:02
Spremenjeno:
02. 02. 2014 ob 18:24

Pesem ni noben poskus prikazovanja resnice. Je pač krik stanja nekega osebka ob konkretnem dogajanju.

-

morda tišina, ki jo znamo opevati nosi obratno stanje, in

zvest-

iii


npr:


Planta Estante

2. februar 2014 ob 4:49

 

 

 

Kot velika pika, dolg pomišljaj;

Ne vem kako se zapisuje, a prej bi rekel na trak,

kot na police. – Dejansko, to lahko ostane odprto

vprašanje, ker je še ena reč, ki je ne vem, zagotovo:

Ali se vračamo,

uresničujemo tvojo, našo, vsak svojo skupno pot,

je človek živalska vrsta, ki je našla pot do tebe ali

sebe, skozi besedo. Če si jo vzamem, komu jo, in

komu - jo podarim - sebi?

 

Enkrat sem našel lučko, ki se je znašla kot valjast

predmet s stikalom v moji roki - sama od sebe (?)

in posvetila je v trenutku ravno-pravšnje bližine in iz

zadostne oddaljenosti, hkrati, ko me je začelo približevati,

nazaj - k tebi, ki si mi vedno stala ob strani, potem ko sem nastal

tvoj plod, odmev, govoreča senca ... ne vem na kakšen način se vračamo.

 

 

Poševno -

(sredina kot ljubezen)

niti ni potrebno, obstaja polje kjer je gibanje svobodno.

Najhitreje lahko rečeš; vektorski produkt.

Znajdeš se na tej daljici, ki ti onemogoča,

da bi tvoj ud ostal v ravnini z izrisi tvojih poti, kjer

je primernejje, da rečeš; vzgon, torej - vzgona.

Tam nekje postane jasno, kaj je teme besede, ali črke ali

kombinacije med njimi ...

Nevidno. Nevidno.

Elastika, metronom - nič od tega: sreča; da si

ves čas

v pravem kotu. Zdaj črka i ni navadna

pika, in spirale ni videti

kot vidiš

je

 

 -----

¿paz?



* planta - tloris ali ris tal, estante - polica, paz - mir 

"(antena)"

-

tima,

ali tema -

aaa?

Zastavica

÷

÷

Poslano:
02. 02. 2014 ob 11:38
Spremenjeno:
02. 02. 2014 ob 18:26

ali če dodam: morda pa le v egiptu ni šlo za neznanje pri risanju, pač pa je zamenjanost prikaza telesa in telesnosti- od fronta do profila, morda poskus iskrenosti, ostati zvest mediju prenosa vsakršne informacije na tovrsten medij, ki je na zemlji enekomeren, kot vibracija, torej jezik. - in najčistejši projekcijski prostor transdimenzionalnosti. Dejanski voxal ((poglej iz česa je vesolje, in kaj bi lahko voxali bili -leonard susskind in njegovi koncepti, ki niso le to, so res tipanje, iluzije, ali po domače; holograma)).  Morda smo prehitri pri samovšečnosti naprednosti človeka in razumevanje sveta - logično izostaja; ne le po posamezniku. Kotel, žareč, prazen ...

Hočem reči, znali so, pisati risati in njihovi hieroglifi ali klinopis ali ... so izvirnejši in bolj rodilni zanos zavesti. daje resnice vsem, rečem, kot ljudem.

Govorimo. koga ali kaj.

veliko povemo in na koncu bomo rekli, saj nisem mislil tako, mislil sem drugače.

Velja, vesolij je na pretek.

Michael je pa lepo pokazal, kako je zemlja naša mama in smo ljudje lastne slike, govoreče črke.

ne iluzija.

metafor ne uporabljam, ker je vse že metafora, v kolikor se moram soočati z drugimi predstavniki zavesti. torej lastniki zavesti, ljudje.

:) prim skalo, da si opanko popravm ;) 

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
02. 02. 2014 ob 18:23
Spremenjeno:
03. 02. 2014 ob 21:00

?


ne vem, res ne,  kaj ima to z mojo pesmijo, sorry.

  LP, lidija

Zastavica

÷

÷

Poslano:
02. 02. 2014 ob 19:27
Spremenjeno:
03. 02. 2014 ob 19:35

opraviči se je potrebno? zakaj pa to ... verjetno ne v prazno, rajši ne rečiva kakšne konkretne o tovrstnih nespametnih in nepremišljenih  mašilih ... kot je sorry - must say, rečejo tudi.

ah nič, pesem je že napisana. morda nič, morda pa toliko kolikor ima vse z vsem.

razmišlam o besedah. peglad in glancad pesem ne znam. (komentar je namigoval tematike, da glavo odpre, pa mj je prepih zadišal, očitno se je prismodilo*  pri meni, nič ne de, bo že

lp


Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
03. 02. 2014 ob 20:08
Spremenjeno:
04. 02. 2014 ob 19:30

ne, ne, napisala sem pač samo: oprosti, da te ne razumem! KER TE PAČ NE! To ni nobeno mašilo, še manj je nepremišljeno, o nespametnosti pa ti najbrž težko sodiš, saj nisi  ne sodnik niti nekdo, ki lahko drugemu reče, da je nespameten (v bistvu to lahko reče samo eden od staršev svojemu otroku, potem pa mu mora pokazat pravo pot). Ne dovolim, da me žališ, ruj.


Tukaj se trudim kot vsi uredniki in destrukcij truda mi res ni treba prenašati. Zaključujem temo.

  LP, Lidija


Zastavica

÷

÷

Poslano:
04. 02. 2014 ob 17:58
Spremenjeno:
05. 02. 2014 ob 12:32

Nisem te žalil, Lidija hvala, ker si uporabila ruj, ker je res. Jaz se nekomu, ki ga ne razumem ne opravičujem, ker vem (in ne sodim) da je to nezavedna pozicioniranost (kaj moram res ne omeniti lega, vzvišenosti; ki si to ne želi biti ... recimo). Nespametna je uporaba te besede, pri odprtem pogovoru, ker ne gre za zahteve, dolžnosti ali kakšno dejanje opravičila potrebno.

oprosti lidija (besede so morda polje svoje; in ne toliko meso, kot je ta reč iz katerega je tudi moje telo, besede so črne, ne ker bi bile modrice. Prosim, da vzameš zdaj ti moje opravičilo, na mesto kamor spada. Ne, nisem te želel žaliti, in te nisem. Dekonstrukcija je včasih le dobronamerna,

pa lep pozdrav, naj napišem kočijaž, da bova varna, ker sva že.

lahko tako, dela?

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
04. 02. 2014 ob 18:35
Spremenjeno:
04. 02. 2014 ob 19:36

saj je ok, ruj, v bistvu so tvoji komentarji na en način pesem - vsak si jih lahko razlaga po svoje.

če je opravičilo to, kar je, če je :))) ga sprejmem, nisem pa nikoli dolgo užaljena ;)

 LP, lidija

Zastavica

÷

÷

Poslano:
04. 02. 2014 ob 20:03
Spremenjeno:
05. 02. 2014 ob 12:32

˝govorim čez okno, ne po domofonu˝

:)

je, ker je tak čas za nama. :)))

Lp, Jure

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Lidija Brezavšček - kočijaž
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)

Pesmi

  • 29. 01. 2014 ob 22:21
  • Prebrano 1060 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 508.78
  • Število ocen: 17

Zastavica