UMOR, SVEČANOST ČULÂ

sve je ubojitija istina
da doista umor
me spušta na tlo

 

liježem
zadnji me damar
hodu krade

 

još samo slike
minulog sebe
raspoređujem

 

i procvjetam
u suton žarko
kad latice gore

 

tko se kome primiče -
ja brijegu po kojem
zriju narovi
ili oni meni
nečujno

 

zašto su zamrli
glasovi ptica
i voda u potoku iza jablana
teče bezvučno
ne pitam
to u granama zimzelenim
kucaju neki drugi sati

mirkopopovic

Ana Porenta

urednica

Poslano:
29. 01. 2014 ob 21:55

Morda me je zaobjela tako močno, ker natančno čutim to utrujenost sveta, ki kdaj leže na človeka. Po svoje me je potolažila. Še večkrat jo bom prebrala, vseeno čutim zelenilo vej, kljub sivini, ki se razteza čez celo pesem. Čestitke,

Ana

Zastavica

mirkopopovic

Poslano:
29. 01. 2014 ob 22:13

Hvala lijepa i veliki pozdrav, Ana !

(mirko)


Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

mirkopopovic
Napisal/a: mirkopopovic

Pesmi

  • 28. 01. 2014 ob 19:51
  • Prebrano 732 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 325.8
  • Število ocen: 11

Zastavica