UMOR, SVEČANOST ČULÂ
sve je ubojitija istina
da doista umor
me spušta na tlo
liježem
zadnji me damar
hodu krade
još samo slike
minulog sebe
raspoređujem
i procvjetam
u suton žarko
kad latice gore
tko se kome primiče -
ja brijegu po kojem
zriju narovi
ili oni meni
nečujno
zašto su zamrli
glasovi ptica
i voda u potoku iza jablana
teče bezvučno
ne pitam
to u granama zimzelenim
kucaju neki drugi sati
Morda me je zaobjela tako močno, ker natančno čutim to utrujenost sveta, ki kdaj leže na človeka. Po svoje me je potolažila. Še večkrat jo bom prebrala, vseeno čutim zelenilo vej, kljub sivini, ki se razteza čez celo pesem. Čestitke,
Ana
Hvala lijepa i veliki pozdrav, Ana !
(mirko)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: mirkopopovic
- 28. 01. 2014 ob 19:51
- Prebrano 839 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 325.8
- Število ocen: 11