Ko sva šla sinoči v mesto,

taka luna je sijala,

kot da bi jo kdo narisal;

silno svetla velikanka

te je čisto osupnila:

Glej, kako nocoj neznanska

luna tam na nebu sveti,

rdeča kakor pomaranča …

si mi rekla vsa iz sebe

in pomislil sem: Da, draga,

tale noč zna biti divja!

Šla sva mimo Orto Bara –

hrup in gneča nepopisna;

živa glasba je igrala,

nek pijanec ves zelen je

tam jelene klical s praga –

malce šolne ti poškropil,

nanj si zdrla se kot sraka,

komaj sem te spet pomiril,

polna luna je, za vraga!

sem pomislil, ko bila sva

po tej sceni zopet sama.

Šla k ljubljanskemu sva gradu,

kjer ljubimcev kolonada

se sprehaja v mesečini.

Nisva vzpela se kot kakšna

botra v Lorcovi romanci,

bolj počasi sva krevsala

in ob vznožju hriba raje

vožnjo z gondolo plačala.

Tisto noč se grad je svetil

na zeleno – kakor v sanjah

stala si pred mano ista

slepa  mesečna ciganka:

koža in lasje zeleni,

oči – srebrnika hladna,

verde que te quiero verde,

sem pomislil ves zasanjan,

pa ti mobi je zazvonil

in je k vragu šla romanca.

Šla sva dalje, dol po hribu,

polna luna se nad nama

je smejala na široko,

ko prišla sva do vodnjaka,

si ti komaj še hodila,

ker te je potreba strašna

mučila, da si medlela,

rekel sem ti: Zdrži, draga,

za vogalom, glej, prav blizu

Tromostovje se nahaja

in pod njim je toaleta ...

Toda v tem si ti že našla

bolj umetniško rešitev

in v zavetju cvetličnjaka

pločnik z lužco okrasila

in pomislil sem: Za vraga,

lunin ščip res navdihuje!

Šla sva slednjič še do puba,

ki se Sax pub imenuje,

tam v Trnovem sva pristala,

kraj nesrečnega imena!

Živa glasba je igrala,

družba pisana krog naju

je prepevala pijana,

žal oba sva brez posluha,

pa sva jim le pomagala

pivske prazniti kozarce,

dokler ni slabost me strašna

tja h Gradaščici zvabila

in izbruhal sem od kraja

vse, kar prej sem vase vlival,

dvojna luna se smehljala

vame je z gladine reke,

ko začutim iznenada,

da me vleče dol v globino

sila temna, nepoznana,

ki me hoče utopiti,

tam, kjer mesec se nahaja,

in pomislil na grozljivo

smrt sem pesnika Li Baja,

ki utonil je v tolmunu,

ker pijan je, brihtna glava,  

hotel lunin lik objeti.

Drugo jutro sem ves zmačkan

zbudil z ustnico krvavo

sredi čudnega se kraja,

kmalu sem dojel, da tole

policijska bo postaja.

V hipu sem se streznil, misel

nate me obšla je mračna,

kar zaslišim iz sosednje

celice tvoj glas, ki plaka

in me po imenu kliče.

Tu sem, rečem, tu sem, draga!

In presrečna skoz rešetke

sva poljub si izmenjala,

sled solza na tvojih ustih

sled krvi je z mojih sprala,

vtem prišel je paznik s ključi

in odklenil težka vrata

je samice, kot zločinca

z glavo sklonjeno odšla sva

na svobodo, pri izhodu

še nočitev poravnala

ter krenila proti domu

zmedena in razcapana,

a vesela, da težave

včerajšnje so zdaj za nama -

res še dobro, kaj, če vedno

polna luna bi sijala,

ne samo na vsake kvatre,

sem pomislil, ko prikradla

sva naposled sredi dneva

do domačega se praga.

Matej Krevs