odlično spet, damiroo. Nekaj malih poprav(č)kov:

Besede kri so, ki kaplja,
prek duše iz granita.
Potoček so, ki ne prizna-----------ni vejice
moči, ki v njem je skrita.

Ta svet je trd, ta čas je trd,
pero drsi in kleše.
Iz koščkov je življenja Smrt ..............ni vejice
sestavila obesek.

Ovila ga okrog vratu
koščenga je. Pleše.
Tik za vogalom je? Je tu?
Ne veš. Ne vem. Ne ve se.

Obraz je živ, v očeh žari................pozor na manjkajočo vejico
O Smrt, kako si živa!
Bolj ko si blizu, bolj živim,---- (ali bolj kot se bližaš)
ker vem, da si minljiva.

Potoček potok je postal,
ljubezen v njem odkrijem.
Kot žejna ranjena žival,
klečim, klečim in pijem.

LP; lidija

Hvala Lidija. Popravki so upoštevani in upam, da nekoč umerim potok teh vejic :)

umeriš ali umiriš? :) :) :) 

Kakorkoli, še ena odlična bivanjska pesem z osnovno človekovo dilemo (kako in kaj o smrti) in to v lepi rimani besedi, ki teče kot potoček v dotični pesmi.

LP, lidija