Odločila sem se.

Odklepam nakopičeno podstrešje,

da bi odvrgla staro nesnago,

da bi počistila odložene stvari,

za novo pot.

A že pri vstopu v temačnost

mi boleča pajčevina prelepi obraz,

da se izgubim v odmevu svojih korakov.

Ne morem je odstraniti, a vztrajam

ko se meglen pogled ozre

po temnem prostoru,

kjer me zbada in reže

tisoče grobih besed.

Kot žogice se odbijajo

od prašnih sten

in me neusmiljeno zadevajo.

Spotaknem se ob sliko

očetovega žalostnega pogleda,

ki zastrmi vame s tako prodornostjo,

da iz mene v hipu izsrka

vso moč in pogum.

Sesedem se.

Pred menoj se šopiri

tesno zalepljena škatla,

na kateri kar kriči napis: grda dejanja.

Nočem je!

A je pretežka, da bi jo premaknila.

Soba me požira!

Tesnobni prah mi polni pljuča

in me duši v imenu preteklosti,

ko mi pogled nenehno sledi,

stene jočejo v materin robec.

Dohiti me melodija krivde,

ki iz stare gramofonske igle

neusmiljeno bode svoj refren

ko se z njo meša vonj

že davno prehojenih grenkih stopinj.

Želim zbežati!

Pod stopalom zastoka prašna beležka,

ona še vedno pozna

pozabljen domači naslov.

Nemočna jo skrijem pod sliko,

ko zaslišim svoje slavne besede,

ne, danes ne morem počistiti,

morda jutri...

Hitro zaklenem vrata,

ko odprem oči

in se vrnem v svoj varen vsakdan.

Neni