Nebo bedi,

ko se v svoji svetlosti vzpenja

po pokajoči spirali.

Za sabo vleče scefrane galaktične sinapse,

ki povezujejo

naravo rdečih zob in krempljev

s kapljicami sivih celic

desnega in levega prekata.

In človek bedi,

ko se v svoji temi spušča

po strohnjenih letnicah drevesa spoznanja

in pod razvejanimi koreninami išče

arheološke ostanke

šestih dni stvarjenja,

da bi ponovno restavriral besede:

"In glej, bilo je zelo dobro!"

Bo potem znal le počivati?

Evelina