V svoji pokončni drži

skrivaš bolezen,

ki te vztrajno premaguje,

ko te počasi razjedajo črvi

ko tiho izginja tvoja notranjost,

ti le nemo stojiš,

kjer počasi izgubljaš svojo podobo.

A zmota plete sence,

z njimi te duši,

ko ti morda jočeš v bolečini

in kličeš na pomoč

ko v vetru šelestiš,

morda umiraš od samote.

A koraki ne postojijo

in pogledi ne zastrmijo,

da bi zaznali tvojo bolečino

kjer mimobežno uho

ne ujame tvojega glasu

ko oči le za hip

oplazijo tvoje telo.

Zdaj te vidim,

ko delim tvojo usodo,

zdaj te slišim,

ko sedem v tvojo senco

in tiho poslušam tvojo zgodbo.

Neni