Morski je piš zavel prek' trat zelenih,
prek' jezer, gora in skoz' grajske line,
s slajšim od izgubljene domovine
duhom, po dneh že davno pozabljenih.

Kje je zdaj misli sled otrok poštenih?
Kam je uplahnil ogenj, ki ne mine?
Pa dasiravno vaške starešine
nam prav'jo štor'je čarovn utopljenih.

V primežu ujet Erosa zablode,
je dušo poeta srž prevel Zefirja,
da pisat' če v Virgila veri ode.

Loveč ljubezen, ki nikdar ne bode,
razklano bit poeta le pomirja
lepoti vdanost krute mu usode.

Staroslav