No Poems' Land
Pesmi se piše na okrušene
robove zvezkov za matematiko in
knjig, ki so jih napisali enako
razočarani.
V kavarni se napišejo na postrezi-si prtiček
pišejo in vlagajo se v
usta bodočih partnerjev
tako dolgo, da jih posvojijo
ali vsaj vzamejo v rejo.
Urežejo se na od inverzije zamegljene
avtobusne šipe
na razbeljen asfalt poleti
in na hrapavine zimskih pnevmatik.
Napičijo se na kovinske vilice in nas popraskajo po zategnjenih obrazih.
Puščajo si kri
da iz njih padeta kazalka
ali vonj po starikavi prihodnosti.
Pesmi se piše v tujini.
Dotaknila se me je ta pesem, raziskava pisanja (ki se ne ukvarja z vsebino), morda bi le začela tako, kot si končala: Pesmi se piše ..., saj se mi zdi, da je tu tisti, ki piše namerno (in nujno) skrit. Kaj meniš?
Lp, Ana
Hvala za krasen predlog, lp ana
urednica
Poslano:
12. 01. 2014 ob 20:23
Spremenjeno:
12. 01. 2014 ob 21:10
Pesmi se piše povsod. Tisti, ki piše, tam, kjer se počuti tuje, prek njih udomačuje svet. Všeč so mi navedeni primeri pesmi, prav vidim, kako zanimiv video bi nastal ob njej;) In pesmi niso za okras, ne, posiljujejo s svojimi sporočili, zbodejo in zmrcvarijo do krvi in vseeno jim je, kdo jih napiše. Čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nikki (AnaM Cemič)
- 11. 01. 2014 ob 19:07
- Prebrano 880 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 234.38
- Število ocen: 7