Imela je polje zlato,
imela je vse.
Prodala je dušo bogato,
oddala je srce.

V haremu odaliska je postala,
za sultana je dan in noč plesala.

Polna bila je nakita,
moč smaragda jo omamlja.
Po mestu šla je v zar zavita,
med oboki arabesk jo sen zavaja.

Zgodbe o ljudeh je pripovedovala,
za tisoč in eno noč je mit postala.

Ritem bobna vabi jo v svet lepote,
v sebi čuti glas duha.
Na oder padajo ji skalnate gmote,
za pomoč prosi svojega evnuhà.

Med zidovi palače bi se skrila,
ko le ponesla bi jo orlova krila.

V daljavi puščave kres gori,
drobni pesek v grlu jo duši.
Na kameli svoji v neznano hiti,
iz pogleda oči se ji plamen izgubi.

V solzah po svojem Aliju hrepeni,
na svoje zlato polje se vrnila bi.

Z resnico zgodbe se sooči,
v spominu ostala ji je palača.
Ljubezni od modrosti več ne loči,
nazaj v svoje okovje se vrača.

Šeherezada bilo ji je ime,
znova svojo zgodbo naj pove.

Amina