Dala si mi moč, da vzkalim,
na tvoje obrežje stopim.
Opazujem te in se učim,
prve korake shodim.

Slišim tvoj glas žuborenja,
praviš mi, da polna si življenja.

Oči zastrem v tolmun rokava,
bogata si ti reka skrivnosti.
Tvoja pot struge je prava,
polna si ti, reka modrosti.

Gledam v tvoje note melodije,
praviš mi, da polna si harmonije.

V sebi nosiš zgodbe iz planine,
s seboj jih nesem v doline.
Na klavir igram sonatine,
naj se pot struge ne prekine.

Občudujem tvojo moč življenja,
praviš mi, da polna si hrepenenja.

Reka brez povratka si,
znova in znova vračaš se.
Vedno živa ostala boš v meni,
tekle po licu bojo solze sreče le.

Amina