oknice
plapolajo z vetrom
v glavi ti odzvonijo
ostanki molitev
zajameš brazdo vzdiha
v usta daješ besede
privajaš se
na okus polresnic
breme zavihtiš čez ramo
v nevidju
iz plemenitega srebra
spleteš pesem
Zgoščena, kot bi zmanjkovalo besed, je ta izpoved starke, iztrgana iz natrganega spomina. Trpka, premišljena in prepričljiva, čestitke,
Ana
Hvala Ana!
Pri pesmih imam rada, da v svoji kratkosti "vse" povejo. Žal mi vedno ne rata.
Tej sem pravočasno uspela odvzeti odvečni verz.
Drugače pa je bila zelo hitro napisana, imela sem zgodbo in prišle so besede, kaj bi si še lahko želela. :)
Lp, Lea
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lea199
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!