Trenutno se sprehajam po meji podzavesti
ter zavedanja in počasi se mi odpira vesolje.

Prestavljam robnike časa, ki me ovirajo
in se zagledam v odtujeno točko v daljavi,
prostor neskončnosti.

Um se upira, želi me speljati od resnice,
hoče da gledam in čutim z očmi.

Moje srce pa ne sprejema logike razuma
zato vztrajno bije dalje.

Zmeraj trše pristanem na tleh,
a vsak padec mi odpre nove poti.

Zabrisani zakoni časa mi dovoljujejo,
da potujem v vse smeri.

Grem in obiščem preteklost.
Hiter skok v prihodnost,
vpogled v kaj se je zgodilo.

Ostanem na mestu in se predam strasti narave
z otroškim nasmeškom na obrazu.

Enost z vsem kar me obdaja.

neartist