Ko se bo še zadnji najin spomin
izgubil v neskončnih teminah vesolja,
bo jutro (kot vedno) s svetlobo prekrilo
žarke sence noči,
te iste noči, ki v svojih
nedrih skriva le tihe, prosojne molitve.
Morda pa se bova ponovno rodila, kot cvetje v jeseni.
Kratka i s nadom napisana pjesma. Bravo!
Lp
Katica
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Timy
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!