Morje je tiho.

Obala žametna od krvi.

Na obali slon se igra –

igra se klovna.

Želi graditi gradove iz peska –

iz rumenega peska

in obale mrtvih kosti.

Morje je tiho,

skoraj ne slišno;

vendar ni mirno –

valovi bučijo,

podirajo gradove –

dreves pomladne cvetove –

domove škratov in vil;

vse rože pojejo

in vse liste ožgejo –

izpljuvajo le prašne delce –

ostanke cvetov.

A slon čudni,

neumni

še vedno gradove gradi,

nobeden ne zdrži,

le zrnca zgubijo se v morju.

Žival pa preobilna

zatopljena v svojo je igro –

sploh ne opazi, da na žogi stoji

in da gravitacija tako zelo ga želi –

ta pesek,

ta obala si ga želi –

njegove bližine,

topline,

še rajši

njegovega mrazu –

ko tudi on porisal bo to žametno obalo

z rdečo-črno  sivo barvo (s čopiča) –

ko prenehal bo graditi,

se boriti

in potiti,

ko izginil bo še zadnji cvet s planin!

nobody