Hlod ob hlodu leži,

vsi hrastovi (orkani) velikani

zdaj ležijo molče–

čakajo nabrušeno verigo, sekiro in kij.

Tisoče hlodov je tu,

hlodov krvavih

v položaju obupa, nemoči

vsi isti so,

enaki,

le mere teh čudakov zamenjajo se kdaj in kdaj …

tale je 5 metrov, tale 10;

tale okrogel, naslednji suhljat;

Kaj pa je tale? Nekam poznan!

Oguljen je,

hrapav je, grd na izgled,

kri mu udarja iz ran odprtin. –

Popraskan, krvav in otožen.

Kožo olupiti,

dlake oskubiti,

trdo odsekati

zadušiti odpor.

Odvečno odžagati,

mere postaviti,

krog spremeniti v kvadrat. –

Le da upadal bo v kalup,

ni važno ali za deske, omare ali parket.

A tudi kožo porabiti,

nič ne zavreči,

v briketke vse stisniti

drago prodati po sreči …

Tale hlod …

tale hlod mi je nekam poznan,

nekam podoben –

podoben je nekomu.

Hlod

jaz

ti

življenje.

Mar res?

Samo to? – ko pticam prerežejo peruti,

ko cvetje se osuje in zastaja dih ta zadnji,

je le tema?

Ne,

nikoli!

Boj poražen, ni poražena še vojna

otožna poezija, ni obupana trobenta,

ki zna igrati le tišino. –

Krila odsekajo, krila zrastejo,

krila,

da poletim.

Spomladi spet

zrastel bo ta hrast,

poskušal znova se dotakniti bo neba.

Vi sekajte, sekajte in sekajte,

 a jaz bom rastel.

nobody