Betula Nigra ima misao
predosećaj žilica,
plešemo smrtni valcer ljubavi
i odraz čvorova
u kome vise dronjci smrvljene strasti
- to je sve što je u tebi za nju ostalo.
(Jablane Matadore, ne ljubi se korom
samo.)
Betula Nigra ima groznicu
spaljenih snova
jezu
ne uvija se u tvoje krošnje više
ponor je tamo i eho
suvišna je.
(Matadore, pazi na pepeo
obriši mač.)
Presadila se onom Brestu
ispuniće je ljubavnim mlekom
sedefnim semenkama
taknuće joj bilo
u uzvišenoj večnoj nežnosti
u koracima prvih taktova
novostvorenog sveta
oni
pod rebrima
ritam bubnjeva pruža
znojne kapi hlorofila
dok izbijaju iz virova u nepresušnom
oni
Betula Nigra Brest Betula Nigra Brest
godovi se množe
i kore im se boraju
a on je sve dublje i dublje ljubi
postaju zimzeleni
u neprekidnom
Betula Nigra Brest Betula Nigra Brest
ne ljube se korom
samo
(Matadore, pazi na iverje.
Gozba je za te u mladim voćnjacima.)
Jelena Stojković Mirić
Pesem beremo lahko kot prispodobo odnosa ženske in moškega - lirične ženske duše in matadorsko bojevniške moške - ki se lahko dotikata le skorij, telesa, ran ... in po drugi strani dveh liričnih duš, ki se tako prepleteta, da kljub listavosti ne odvžeta zelenja tudi pozimi. Skratka, klasična zgodba privlačnosti nasprotnih in prepletenosti sorodnih duš, povedana metaforično. Čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Jelena Stojkovic Miric
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!