Dva koraka manj
Tri pokonci – tri leže
in vsake toliko prosojen žarek
posije skozi v mojo klet,
da spet premerim isto pot,
teh pet korakov do zidu.
Potem posveti jutro v zraku,
odidem k steni in jo praskam.
Iz nohtov temna kri priteče,
v drobovju me srce boli.
Lani stokrat, letos tam nekje,
naslednje leto petkrat,
tak je moj vsak dan.
Pa saj sosedin prostor
meri dva koraka manj.
Tri pokonci – tri leže …
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: elenamaja
- 26. 11. 2013 ob 18:06
- Prebrano 638 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 130.03
- Število ocen: 5
