Počasi

se učim

živeti.

Po malem

jemljem

ta svet

kakršen je.

Ne zaletavam se

in ne prehitevam

več gibajočega časa,

ki vlada obstoju.

Tudi let ne preštevam,

samo puščam da sem,

da drvim v dolino

mrtvih, pomirjeniih

z nebom in zemljo.

Kakor bodoči skelet,

koder se bodo lahko

preštevala rebra

in koder noga

bo ena sama

dolga palica

do prstov na nogah,

ki me še vedno

držijo pokonci.

Upam

si hoditi v megli,

v neprebojnem

belem zraku,

ki ne dovoli pogleda.

Iščem sebe.

IŽ-lev