Hodim v dežju,
sem zemlja
za dežne kaplje,
ki se vpijajo
v mojo jakno,
sem pogašeni ogenj
in sušina,
ki jo morajo
prozorne kaplje
osvojit in pomladit,
predajam se,
hodim brez dežnika
in kakor da najdem mir
puščam da kaplja name,
da mi mokri skuštrane lase
in me dela zmeraj bolj mokro.
Kakor da so sončni žarki,
ki se izgubijo na moji koži
samevam v padanju mokrine
in samotno lepo mi je,
kakor da naenkrat
nisem več sama.
Nenasitna goba sem,
ki vpija brez konca.
Se predajam in čutim,
da živim.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!