Močan veter mi piha

v obraz,

čutim, da z njega bo izbrisal

vsak poraz.

Kot topla, nežna roka

me boža,

zdaj je prav lahka

moja koža.

Zaprte oči dovolijo čutiti

vsak pih,

prisilijo telo izpustiti

umirjen dih.

Ni več prahu, umazanije,

ni bolečine,

kot čarobna skrinja nesrečo vase zapre,

vse izgine.

Roke prav magično postanejo

lahkotne peruti,

bela obleka, svileni lasje

z biseri posuti.

Lebdim po čistem in svetlem,

prav svetem,

biserne poti, varne stopinje

vam pletem.

Pa veter izgine

in vse lepo

v hipu premine.

Neni