Se spomnite vica o vojaški sili, ki ima tako veliko čelado, da z njo pokrije ves svet? Ni-ni? Je-je! Pesem berem kot prebujanje pesnika v otroku, ki odkrije medij, prek katerega vidi-ustvarja vzporedni svet, tako magično skrivnostnega in neulovljivega, kot zna biti prva zavestno izgovorjena beseda: Makedonija. Otrokov svet znotraj svoje sfere po dimenzijah prekaša koordinate mogoče ne ravno bleščečega vsakdana ali doživljanja. Za opazovalce je otrok komičen klovn, v sebi pa junak in pesnik, ki se mu v (volneni, sintetični?) nogavici podedovanega daru bliska od samosvojega navdiha. Čestitam, Jupiter!

ja! in ker je pesnik, zacopran od besed, kot nekakšen večni otrok, ki z njimi žonglira (ali pa besede z njim), lahko vsebino te pesmi, ki je na videz brezvsebinska, povežemo kar z bistvom pesniškega bivanja. kje je navdih, če ne v nogavici. :)

sem vesel, da je bila ta čudna pesem opažena, in seveda ostrostrelskega komentarja. )

lp