Na praznik Zadnjega nemira

ob Štirih stebrih sled Sedmine.

Nikjer nikogar. Le mrak vdira

in skriva vase sled tišine.

Na tleh klobuk in mašni gvant,

pred krčmo odslužen muzikant,

ki z lokom svoje violine

kot Don Kihot skoz temo rine.

In skrhan glas, ki skuša zrak

pa mačje cviljenje v daljavi,

ob Štirih stebrih, ki majavi

so skupaj eno, zase vsak.

Na praznik Zadnjega nemira

strmi skoz lino mlad kaplan.

Le žarek bled kot meč predira

mu grenko misel, da je sam.

Tam zunaj, ve, življenje snuje,

vrvi in diha iz dneva v dan.

Tu, v teh zidovih misel kljuje,

turobna misel, da je sam.

Zvečer je lažje, manj boli,

saj zunaj vrvež ponehuje,

a trd je boj, ko se bori

in zjutraj  spet je  huje.

Premlad za smrt, za tolažnico,

prestar za nov začetek,

zaprt ujetnik, čas ječar,

vse kot Veliki Petek.

A tretji dan, kot se oznanja,

Gospod je vstal iz groba,

le on je brez pričakovanja

in v prsih le tesnoba.

Le praznik Zadnjega nemira

kot megla lega v samico

in roka mrzla in ledena

z zamahi ubija ujeto ptico.

A z jutrom znova se rojeva,

krepkejša želja prekipeva

na Praznik Zadnjega nemira,

da lahko znova in znova umira.

Brezinbor