točno na pregibu leve roke je Giselle našla piko

ki jo je bolela in iz katere se je vsako polno luno pocedil temno rumeni gnoj

globoko je zavzdihnila, ko je pritisnila nanjo s kazalcem

brizgnilo je in kapljica je pristala na njenih stegnih

vzela je robček in se obrisala

razkužila rano, vedoč, da so trdovrtne klice še vedno v stenah žil

s prsti si je razkuštrala lase

se preoblekla v lahkotno belo obleko

si nataknila srebrne natikače

in se odpravila po mestu

z gnojno in bolečo roko je vase vlekla sveži morski zrak

ki ga je prinašala nežna jutranja sapica

malo mesto je še napol spalo

v ozki ulici, polni rdečih visečih rož, ki so jo božale s kamnitih balkonov

jo je po nosu požgečkal vonj po sveže pečenih rogljičih

sledila mu je

zaprla je oči, da se je cela predala omamnim verzom moke, jajc in vanilje 

ustavila se je tik pred vrati

nasmehnila se je Pascalu, natakarju z vranje črnimi lasmi

in ne da bi mu povedala, kaj si je to jutro zaželela

ji je prinesel še vroč rogljič z marelično marmelado in skodelico opojne črne kave

ciganka mi je šepnila, da boš danes prišla, Giselle

in vedel sem, kaj si želiš

tvoj vonj me je povprašal po sladkostih in tvoja koža je v pripovedovanju kar puhtela

Giselle ni rekla besede

pogledala ga je, z rahlim nasmehom v kotičkih ustnic prikimala

in ga pobožala po dlani, ki je držala rdeč prtiček

položil ga je poleg skodelice in z mirnimi koraki odšel

Giselle se je prepustila prhutanju kril in kipenju sonca

ni ji bilo mar za Sofijo, ki jo je ob tej rani uri zagotovo iskala po hotelu Mirabel

ni ji bilo mar za gospoda Eliota, ki se je vsako jutro po sprehodu ustavil na čaju in cigari

misli so jo zapustile

bila je prazna

le valovanje ob njunem popotovanju, ki se nikoli ne konča

je dihalo in kljuvalo je nabijanje cerkvenega zvona

v obupanem predihavanju pljuč je Giselle srknila požirek kave

ugriznila v rogljič, iz katerega se je pri strani pocedila marmelada

in v tistem trenutku jo je Sofija našla

Giselle, za božjo voljo, kje tavaš

Giselle je počasi priprla veke

in ji skozi ustnice, na katerih se je v soncu svetlikala marmelda, zapela

Sofija, predraga, vrtiljak se konča

v pelinovem domu ni prostora za dva

bleda meglica razjeda Ljubezen

strast in nežnost sta zanje bolezen

še komaj opiram telo na podboje

pljunki razžrli so bele povoje

strasti so iskrene, po tebi dišijo

zbeživa v kraje, kjer vile živijo

Sofija, na trenutke

je mogoče

še Upanje

sheeba