V SLANOSTI

kot Robinson na samotnem otoku

prehajam iz scene v sceno

pogovarjam se sam s seboj

v neprespanih nočeh

 

misli so mi tuje

nekako izobčene

prepredene s strahom

 

zamujam avtobus v raj

neprespan z črnimi podočnjaki

se zaletavam v robove nesmisla

 

slano je moje telo

slano je moje srce

slano ubija kri

in misli ki jih začinja

 

morda bom dovolj hiter

saj avtobus redkokdaj zamuja

Miro :

Komentiranje je zaprto!

Miro :
Napisal/a: Miro :

Pesmi

  • 14. 11. 2013 ob 09:57
  • Prebrano 433 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 248.22
  • Število ocen: 7

Zastavica