V SLANOSTI
kot Robinson na samotnem otoku
prehajam iz scene v sceno
pogovarjam se sam s seboj
v neprespanih nočeh
misli so mi tuje
nekako izobčene
prepredene s strahom
zamujam avtobus v raj
neprespan z črnimi podočnjaki
se zaletavam v robove nesmisla
slano je moje telo
slano je moje srce
slano ubija kri
in misli ki jih začinja
morda bom dovolj hiter
saj avtobus redkokdaj zamuja
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Miro :
- 14. 11. 2013 ob 09:57
- Prebrano 811 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 248.22
- Število ocen: 7
