kot Robinson na samotnem otoku

prehajam iz scene v sceno

pogovarjam se sam s seboj

v neprespanih nočeh

misli so mi tuje

nekako izobčene

prepredene s strahom

zamujam avtobus v raj

neprespan z črnimi podočnjaki

se zaletavam v robove nesmisla

slano je moje telo

slano je moje srce

slano ubija kri

in misli ki jih začinja

morda bom dovolj hiter

saj avtobus redkokdaj zamuja

Miro :