Giselle spije še zadnjo kapljo rdečega vina
in nagne kozarec, da le ne bi, mogoče bi
še malo, da se huda beseda razblini
ampak ne
zareže, kot že tolikokrat doslej
prenehaj, izbriši me
se je pod rjuhe prihulil hudobni škrat
nabrusi jezike, si v oči položi pravila
zakaj me grajaš, zakaj me črniš
zakaj me ubijaš, ko ne veš, kakšen je moj vsakdan
ubij me, tako bo najlažje, odmakni se
izbruhaj žolč, na živce mi greš, ne maram te več
ubij me, zradiraj me
iz strani knjige
ki jih pišejo
Oni
ubij me
tako bo najlažje
zlomil si me
dokončno
in naj tvoja vest počiva
ne čutim ničesar več
Notranji (po)govor Giselle, v samoti (ni več ne gospoda Eliota in ne Sofije), kdo ve, morda se pogovarja z obema, morda samo še navznoter besni in so besede prešibke, da bi se jih slišalo tudi navzven. Zadnja kaplja vina se tako kaže kot metafora slovesa od življenja. Trpka pesem, čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: sheeba
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!