Andrej, pesem se me dotaknila, ganila, morda se obrneš na uredništvo, da jo izklešete, dober material za odlično.

Moje skromno mnenje

Lp

Pi

Hvala za komentar! Bom to storil...

Lp, Andrej!

Tudi meni se zdi pesem zanimivo začeta, kar vidim, da  imamo opraviti z mladostnim obračunom med Cankarjem in materjo, ki se bo ponovil tokrat že n-tič, a spet zanimivo? Tako obeta z naslovom in začetkom. Potem pa nas zasedi na stolu, zvemo, da je drugi proč (pod zemljo) in smo z njo na balkonu toliko časa, da se vrne v otroštvo ... hm, kako in kam z njo? Mislim tudi, da bi bilo zanimivo, če ne rimaš za hec, morda ohraniš prosti verz:

Skodelica za kavo je izrabljena.
Vanjo poetično nalije vroče brozge,
ostalo kot vedno
stan zlije -
tisto goščo (hrani?)
fantazije
te so mimo je že dolgo je
kar je hladen pod zemljo
 nikogar ni
razen balkona in dveh stolov
eden je prazen.

Ampak v nadaljevanju se zgubim: kdo se koga spominja - mati, sina, sin matere ali stol deklice ali deklica ... ? Hm, ne vem, kako bi nadaljevala, ker mi logika pesmi malce škripa. Morda pa me je samo tako globoko zavedel naslov in skodelica, da ne vidim drugega? Včasih so nekatere referenčne stvari premočne, ne dajo dihati pesmi, ki bi morda rada povedala povsem svojo zgodbo. Morda bi ji moral spremeniti naslov?

Tuhtajmo naprej. Morda se še kdo oglasi ...

Lp, Ana

Skodelica za kavo je izrabljena,

vanjo poetično nalije vroče brozge,

goščo kot vedno zlije,

kot bolečo preteklost.

Nikjer ni nikogar

razen balkona in dveh stolov,

eden je prazen,

še vrel rjav sladkor ne ogreje

samote

in hladen ogenj

ji počasi cigareto jemlje,

spomin na čase lebdi v dimu,

ko še ni dišal ,

ko so bile pore ravne planjave,

in gube globoko pod površjem,

lasje kot neskončne poti,

ravno prave,

nikoli samotne.

Zdaj jo stol edini objema,

prav rad jo ima,

navadil se na njuju,

drugih ni,

le ob sobotah so,

ko pridejo in gredo,

eden ne pride nikoli več.

Joka stol lesene solze,

ker tudi njej

čas ne bo več dolgo stregel.

Morda.....

Mati, ki je ostala sama, brez ljubezni, s kratkimi obiski, le še stol je ostal in jo bo nekoč...kmalu pogrešal. Usoda neke matere.

morda se še kdo oglasi

Lp

Pi

Točno to sem mislil (Pi), tudi ko sem pisal nekako nisem znal najti pravih besed da bi vse skupaj opisal, ravno zato sem prosil za komentar.

Se bom usedel ko bom imel čas in malo razmislil, ker se mi ideja že od začetka ni zdela slaba.

Lp, Andrej.

Res ni slaba ideja. Meni je zelo blizu.

Tudi če pridejo, odidejo, živijo svoja življenja.

Mati bo zmeraj nekje, tudi ko je ne bo več na tistem stolu, stol bo ''edini čutil'' ''zaresnost'' njenega odhoda, njene bolečine, njene samote.

Nekaj takega :)

lepo bodi, Andrej

Sem uporabil pri urejanju kar tvoj popravek če lahko, ker se mi je zdel zares dober

Enako, lep pozdrav!

Pi, super si svetovala, mislim, da bi Andrejeva pesem s tem res pridobila na pomenskosti. Le tale del bi še nekoliko spremenila:

prav rad jo ima,

navadil se na njuju,      navadil se je nanjo

drugih ni,

le ob sobotah so,

ko pridejo in gredo,

eden pa ne pride nikoli več.

Mislim, da lahko vneseš vse popravke, še prej pa si jo glasno preberi, morda še kje kaj manjka / je odveč?

Lep pesniški pozdrav obema,

Ana