Ne maram grobov. In rož,

ki morajo zaradi njih

v vencih počasi umirati. In sveč,

ki jih prižgem in grem,

namesto da bi marmor pogrela z rokami.

In potrtih množic, ki se valijo po pesku.

Vsak naj bo zase žalosten.

Ne maram grobov. In ljudi na njih,

ki klepetajo in primerjajo cene.

Na dražbo naj grejo.

In ne maram predpokopališkega

prodajajnja kostanja.

Ne maram ničesar,

kar potrjuje, da so izgube resnične

in da se umrli ne spreminjajo v zvezde.

Ne maram ničesar, kar boli.

Ne maram smrti, ne maram grobov.

Beatrice Reiniger