Bolj kot kdajkoli, 

izgubljena tekam po temačnem gozdu. 

Ni me strah, 

niti malo, 

grozljivih korenin in obupanih krikov. 

Vse kar čutim je obžalovanje,

da pustila sem te tam, 

v grobu brez kisika.

Žal mi je, 

da ti nisem nič rekla,

da tako brezčutno sem odšla.

Tuliti v luno kakor volk, 

poln upanja, da oglasi se mu kdo,

kričim zdaj jaz.

Težke solze padajo po rdečem mi licu

in vse kar čutim je praznina.

Ne ljubezni, ne žalosti, 

še obupanost izginja.

Kakor nočno nebo brez lune, zvezdic in oblakov,

tako prekleto prazna je moja vest.

izgubljena