Po črno belih tipkah igram,

zveni kot življenje,

ki se lahko le čuti,

videti ga ni,

se zliva skozi zrak,

drhiti od lepote časa

ki se ustavi,

kaplja na tla,

od tam z druge strani

neubrani toni udarjajo nazaj

temačnost jeze in nestrpnosti,

pošljejo mi na vrata ljudi v modrem,

ker zganjam moteč hrup,

skladatelj zajoče na nebu

v svoji povzdignjeni duši,

jaz pritisnjena ob zid

še poln miline glasbe,

sem vržena v blato,

v katerem se valjajo

male duše,

umazati hočejo tudi mojo,

s sovraštvom, ki želi vzkliti

in popackati s slabimi mislimi,

zapiram jim vrata

z besedami,

ki kličejo dobro v ljudi.

Jajce pa ni podobno jajcu,

poroznost je pri vsakem

drugačna.

pi - irena p.